16.01.2017
Maja Vtič in Špela Rogelj sta z zmago ter osvojitvijo stopničk na Ljubnem v letu 2016 pisali zgodovino. Bil je fantastičen konec tedna, ki je prinesel izjemen uspeh, za katerega pa obe dekleti zagrizeno garata praktično vse življenje. Čeprav je včasih težko in si morda kdaj želita pobegniti iz snežne arene, sta soglasni v enem – po žilah jima namreč teče smučarska skakalna kri, zato misel na življenje brez skokov hitro odženeta stran.
Maja, skoke si spoznala v OŠ preko brata – kako to, da si ga spremljala na treninge in kaj te je pritegnilo, da si iz rokometa in atletike skočila v skoke?
Maja: Že doma smo dosti spremljali skoke, tekmovanja po televiziji, v bližini pa smo imeli skakalnico oziroma klub, v katerega je bil včlanjen brat. On je veliko treniral, jaz sem se tudi tam zadrževala pa so enkrat rekli, če bi tudi jaz poskusila – pa sem poskusila bolj za šalo kot zares. Takrat tudi ni bilo tekmovanj za punce, niti organiziranih treningov, tako da tudi sama nisem vedela, da bo to pripeljalo tako daleč, ampak potem te potegne notri. Če si bolj »adrenalinec«, si pač želiš dosegati vedno večje daljave. To je res užitek, ki te zasvoji, da vztrajaš v tem. Po tem, ko sem jaz začenjala, so se pričeli tudi treningi, mednarodne tekme, vse je šlo postopno in kar naenkrat si imel neke cilje, ki jih lahko dosežeš, in to me je držalo, kasneje pa tudi rezultati.
Špela, lansko leto si v izjavi na kratko omenila, da sta morala z bratom kar nekaj časa prepričevati očeta, da so skoki tisto, kar želita početi. Kako pa si sploh odkrila skoke in zakaj so te pritegnili?
Špela: Veliko spremljamo športe na televiziji. Sicer mi preko ekrana skoki niso bili nek »vau«, nekoč pa smo šli na izlet v Tamar, se ustavili v Planici na tekmi in tam sem videla, da punce skačejo. To me je fasciniralo, ne sam šport smučarskih skokov, ampak da punce lahko tudi skačejo. Vedno mi je bil všeč adrenalin in mislim, da me je zato potegnilo v skoke. Hotela sem poskusiti in že takoj med prvimi skoki mi je bilo všeč, želela sem to početi in to se še ni spremenilo.
Kako si družini in prijateljem pojasnila, da so skoki pravi šport zate, in kako si dosegla ta »cilj« – začela trenirati skoke?
Špela: Družini ni bilo težko tega razložiti, ker so me podpirali v vseh odločitvah, nekateri prijatelji pa še zdaj ne razumejo tega. »Zakaj ženski skoki, pa se morate toliko boriti, da boste prišle na isto raven kakor fantje.« Mogoče pa so prav zaradi tega tak izziv – ker se morajo ženski smučarski skoki v Sloveniji še postaviti na svoje mesto. Veliko smo že dosegle z rezultati, z našim trdim delom, da so ženski skoki v Sloveniji res postali bolj prepoznavni. Odgovarjam jim, da ima vsakdo nekaj, kar rad počne. Če ne v športu, pa kje drugje. Jaz sem si pač to izbrala, to je kakor moja služba in to zdaj počnem. Tudi ko me sprašujejo, kaj bo s šolo, povem, da sem se zdaj odločila, da mi je šport najpomembnejši. Če bom imela željo študirati, bom s svojo voljo tudi to dosegla. »Pa mogoče nimaš prostega časa.« Vsem povem, da tega ne potrebujem, saj živim svoje življenje, ki je športno življenje, in tega pač ne potrebujem.
Maja: Prav dobro se ne spomnim, ampak doma so seveda takoj izvedeli pa ni bilo nič narobe, brez kakršnih koli ugovarjanj. Po moje zato, ker niso niti vedeli, da me bo to pripeljalo do tu, kjer sem danes, za prijatelje pa se ne spomnim. To se je postopno izvedelo v šoli, ko sem morala na trening ali na tekmo. Med vrstniki oziroma sošolci, prijatelji ni bilo veliko čudnih pogledov, mogoče le na začetku vprašanja, kot so »a punce tudi skačete?« pa »kje si skoke našla?« – to je še dandanes precej pogosto vprašanje. Verjetno je bilo čudnih pogledov še največ med fanti na skakalnici, na začetku so nas bolj čudno gledali kakor pa recimo v domačem okolju.
Lani ste dekleta izpolnila sanje vseh in osvojila zgodovinske stopničke na prenovljeni skakalnici na Ljubnem. Kako gledaš na lanskoletno tekmo in osvojitev odličij, kaj ti pomeni?
Maja: To je bila zame v karieri najpomembnejša tekma, prelomna tekma, končno sem dosegla tisto zmago, tudi dosti prepričljivo, bom rekla, s svojimi dobrimi skoki, kar ni bilo naključje ali sreča. Tudi dokazala sem si, kakor zdaj vidim tudi pri drugih športnikih, da ni najlažje zmagati na domači tekmi. Marsikdo je pričakoval in veliko napovedoval pred domačo tekmo, pa se potem ni izšlo. V takšnih trenutkih vidim, da sem res morda dosegla nekaj pomembnega. Tudi da premagaš vse te pritiske in pričakovanja medijev ter gledalcev. Zelo dobro in rada se spomnim tistih občutkov in si samo želim, da bi lahko to še kdaj ponovno doživela.
Špela: Stopničk doma sem si vedno želela, lani pa so bile res nepričakovane. Skakala sem dobro na treningu, kvalifikacijah, ampak trening in kvalifikacije ne pomenijo še nič. Ko sem videla, da bom na stopničkah, da bova dve na stopničkah, je bilo to res »vau«! Vsi so to pričakovali, odkar smo začeli s tem, da bodo pa doma stopničke … Ves čas smo bile blizu, a ne čisto tam. Takrat pa je bilo res tisto nepričakovano, spontano in vsi smo bili zadovoljni, veseli. To je najboljše, da lahko svojim navijačem podariš stopničke doma. Osebno mi zelo veliko pomeni lanski dosežek, skoraj več, kakor moja zmaga, zato ker je bilo to doma, bil pa je tudi nekakšen obliž na celotno sezono, saj sem se lovila sem in tja, potem pa te stopničke, ko si res rečeš: »To sem čakala vso sezono.« Vse tiste bolečine in vse ostalo je bilo vredno tega – takrat res pozabiš na vse pretekle težke trenutke.
Maja, v pretekli sezoni si zasedla tretje mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala; Špela, ti si se uvrstila med 10 najboljših na svetu – je to spodbuda ali pritisk v letošnji borbi za točke in stopničke?
Maja: Oboje. Spodbuda je, ker vidiš, da si sposoben dobrih rezultatov. Da ti tudi zagon za naprej, za treninge, želiš se še bolje pripraviti, narediti še dodaten napredek, iščeš, kje so še kakšne možnosti za izboljšanje. Po drugi strani je pa tudi pritisk. Posebej v trenutkih, ko ti ne gre, te zagotovo zaskrbi, kaj to pomeni. Želiš ponavljati rezultate, saj vsak, ki naredi korak naprej, želi iti še kakšnega naprej oziroma predvsem ne nazaj. Malo pritiska si ustvariš sam, po drugi strani pa tudi mediji. Saj vidimo – ko so dobri rezultati, se hitro razvadijo, in potem že če si uvrščen »samo« nekje v deseterico, ni več nekega zadovoljstva. Čeprav meni je recimo uvrstitev med prvih deset še vedno super rezultat.
Špela: Za zdajšnjo sezono res nisem čutila nekega bremena, ker nisem bila najboljša od naših, tako da se to breme prenese bolj na ostale. To je bil lani zastavljen cilj, ki je tudi bil izpolnjen, kljub temu, da se sezona ni zelo dobro začela. Cilj ostaja tudi za letošnjo sezono, ker če si med najboljših deset, to pomeni, da si med desetimi na svetu in to je tisto, kar iščeš. Zdaj smo tudi tako skupaj, kar pomeni, da če si med 10, imaš tudi zelo vrhunske rezultate.
Na kakšen način se spopadata z izzivi pred seboj?
Maja: Nimam nobenega posebnega rituala, enostavno se soočim s tem, verjamem, da mi bo uspelo, da sem se recimo dobro pripravila na tekmo in da mi bo uspel dober skok, zaupam vase.
Špela: Po navadi z jezo sama nase. (smeh) Če vidim, da za trening nisem pripravljena ali da sem utrujena, se moram nekako »resetirati«, to je moje delo, da se tam pojavim in naredim svoje. Enostavno sem jezna sama nase, da se mi to sploh lahko zgodi, po drugi strani si pa rečem: »Si človek, to se vsakemu zgodi, ampak zdaj bodi tam, naredi svoje, potem se pa zapri v sobo in bodi tiho ali pa kriči nase, če lahko.« (smeh)
Se strinjata s trditvijo »cilj je preseči vse cilje« in zakaj?
Maja: Kot športnik v bistvu delaš za to, da bi vsak cilj nadgradil oziroma vsak rezultat nadgradil še z boljšim rezultatom. Vedno stremiš k temu, da boš boljši, ne slabši – s tem se moram strinjati. Doseganje ciljev za vsako ceno, to pa … jaz pravim tako – če sebi in drugim ne škodiš, potem ja.
Špela: Se strinjam, ker ti si postaviš cilj, ga presežeš in si spet postaviš nov cilj. In vedno jih presegaš. Če jih ne bi presegal, tudi ne bi napredoval.
Vsa dekleta, vaša trenerja, celo Mednarodna smučarska zveza ste enotni, da je tekma na Ljubnem nekaj posebnega tudi zaradi navijačev. Kaj pa sporočata njim?
Maja: Predvsem to, naj nadaljujejo tradicijo, da pridejo na Ljubno, ker je to najbolje obiskana tekma oziroma tekma, ki ima najboljše vzdušje nasploh v svetovnem pokalu pri ženskah. Želim si, da bi prišli mogoče še v večjem številu kot do zdaj, tako da se res postopno približamo fantom. V to, da bodo naredili super vzdušje tako kot vedno do zdaj, pa tako ali tako ne dvomim.
Špela: Vsem se prav zelo lepo zahvaljujem, vedno naredijo najboljše vzdušje v celotni karavani svetovnega pokala. Čeprav tam nisem doma, se počutim kot doma, in ob podpori BTC-ja, ki nam stoji ob strani že vsa ta leta, je veliko lažje nastopati doma. Ni nikakršno breme, ker vemo, da nas naši navijači podpirajo stoodstotno, tudi če se zgodi kakšna napaka. Prav posebej pa bi se zahvalila svojemu sponzorju Kobal Transporti, ki mi tako kot BTC vedno stoji ob strani in tudi pomaga BTC-ju, da se tekma lahko izpelje.
Viessmann FIS Svetovni pokal v smučarskih skokih za ženske / Viessmann FIS Ski Jumping World Cup Ladies
FIS Naslovni pokrovitelj / FIS Title Sponsor
FIS Predstavitveni pokrovitelj / FIS Presenting Sponsor
Pokrovitelj tekmovanja / Event Sponsor
1 | NOR | 1.168 | |
2 |
GER
|
943 | |
3 |
JPN
|
806 | |
4 | GER | 746 | |
5 | GER | 528 | |
6 | SLO | 512 | |
7 | AUT | 501 | |
8 | AUT | 489 | |
9 | RUS | 476 | |
10 | NOR | 460 |
Več na www.fis-ski.com
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.